STUDIO EVROPA: »Odziv EU na energetsko krizo in draginjo«

Pisarna Evropskega parlamenta v Sloveniji je v okviru Studia Evropa pripravila razpravo z naslovom »Odziv EU na energetsko krizo in draginjo«. V pogovoru, ki je potekal v Hiši EU v Ljubljani, so sodelovali evropska poslanca Zala Černilec Tomašič (EPP) in Vladimir Prebilič (Zeleni/EFA), glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije Bojan Ivanc, prof. dr. Jelena Zorić z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani in sekretarka Zveze Anite Ogulin Tanja Petek. 

Evropska poslanka Zala Černilec Tomašič (EPP) je opozorila na omejeno količino denarja, ki je na voljo za ukrepe za zeleni prehod. Kot je ocenila, si večina Slovencev želi imeti zeleno elektriko, hkrati pa niso pripravljeni zanjo plačati več: »A ni draga le elektrika, tudi povpraševanje po njej narašča, delno zaradi elektrifikacije, imamo pa tudi novega velikega porabnika energije, to so podatkovni centri. Evropska regulativa bo zahtevala, da se podatki shranjujejo v EU, zato bomo potrebovali ogromno dodatne elektrike za te podatkovne centre. Obstaja sicer trend malih jedrskih reaktorjev za podjetja, s katerimi bi lahko zagotavljali energijo zase.« Kot je še dodala, je treba izboljšati omrežje, a hkrati obstajajo v EU tudi zahteve po zelenem jeklu in izdelkih, narejenih v EU, kar pa bo dražje.

Sama nasprotuje obdavčitvi presežnih dobičkov energetskih podjetij: »Ravno ta podjetja vlagajo v tehnologije baterij oziroma shranjevanja energije. Treba je gledati širšo sliko in nove odvisnosti, ki nastajajo. Sprejeli smo podnebno politiko, kjer silimo podjetja v spremembe, naši strokovnjaki  pa odhajajo v tujino, kjer imajo boljše priložnosti. Potrebujemo spodbudno gospodarsko okolje z manj birokracije, sicer se industrija seli izven EU, kjer so nižji okoljski in drugi standardi,« je opozorila.    
Kot je spomnil Vladimir Prebilič (Zeleni/EFA), je zelena energija edina energija za prihodnost. Kot njeni ključni pomanjkljivosti je navedel nihanja in vlaganja v distribucijske sisteme za prenos energije z enega konca Evrope na drugega. »V Evropi imamo samo sonce, reke in veter, zemeljskega plina in nafte nimamo in dlje ko bomo vztrajali pri porabi virov, ki jih nimamo, bolj bomo ranljivi v globalnem smislu. Ruski napad na Ukrajino je nastavil ogledalo tistim, ki so želeli vzdrževati nevzdržno stanje, saj je pokazal, da se moramo zanesti nase.«

Zavzel se je za obdavčitev presežnih dobičkov energetskih podjetij: »Če bi ta podjetja šla v razvoj zelenih tehnologij, potem bi temu nasprotoval, a ne gredo. Tukaj manjka odgovornost kapitala.« Pri subvencijah je menil, da bi potrebovali nov model: »Če ne zmoremo nadzirati vhodne cene, vzdržujemo nevzdržno stanje. Zato bi morali del tega sistema regulirati. Če se zanašamo na to, da bosta kapital in trg naredila prav za vse, nas bo še zelo bolela glava. Subvencioniranje bi moralo biti ciljno in progresivno, ne pa po načelu »vsem vse«.
Glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije Bojan Ivanc je spomnil, da Evropa pri blaženju cen goriv ne naredi veliko, ker lahko samo postavlja pravila, denar pa zagotavljajo države članice: »Če imajo fiskalno možnost in politično voljo, te ukrepe izvajajo. Evropska komisija je samo določenim članicam dovolila, da znižajo minimalno trošarino na gorivo, hkrati pa države trenutno poberejo več davka na dodano vrednost zaradi višje cene goriva.« Kot ključno težavo pri razvoju infrastrukture ne vidi zgolj pomanjkanja finančnih virov, temveč zlasti dolge administrativne postopke. Zavzel se je za več skladišč za zemeljski plin, ki bi jih napolnili v času, ko so cene na trgu nizke. »Plin ostaja pomemben prehoden vir, ker je uravnotežni element za obnovljive vire.«

Glede sistema ETS je dejal, da je ta deloval stimulativno, da so podjetja zmanjševala izpuste in uspešnejša med njimi so celo kovala dobiček, medtem ko druga niso bila konkurenčna. »Je pa prišlo do padca produktivnosti v energetsko intenzivni industriji. Globalno gledanje je glavni energetski vir še vedno premog. Evropa je ključno zmanjšala svojo odvisnost od premoga, a žal to ne velja za preostali svet, kar vpliva na konkurenčnost EU,« je še opozoril.
Prof. dr. Jelena Zorić z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani je spomnila, da je Evropa v zadnjih 20 letih zelo veliko vlagala v obnovljive vire energije, a tedaj so bili ti viri zelo dragi, danes pa je tehnologija veliko bolj cenovno dostopna. »Danes Kitajska prevladuje pri redkih materialih in pri razvoju obnovljivih virov energije. Sama vidim prihodnost v obnovljivih virih, vprašanje pa je, kako dolgo naj bo prehodno obdobje z uporabo prehodnih virov kot sta zemeljski plin ali jedrska energija.« 
EU je po njenih besedah v zadnji energetski krizi odreagirala celovito s kratkoročnimi ukrepi blaženja cenovnih šokov in s strukturnimi ukrepi za omejitev cen za gospodinjstva z znižanjem prispevkov in trošarin, gospodarsko pa je prejelo državno pomoč. Med potrebnimi dolgoročnimi ukrepi je navedla vzpostavitev enotnega trga z električno energije in spremembo sistema določanja cene električne energije na trgu.

Obenem je spomnila, da denar od kuponov CO2 prejme država; v Slovenij je to podnebni sklad, ki zagotavlja investicije v čisto energijo in spodbujanje energetskega prehod: »Do leta 2030 naj bi se v podnebni sklad nateklo 830 milijonov evrov, poleg tega je predviden tudi poseben socialni sklad, ki bi blažil socialne učinke. Po zadnji krizi je Slovenija iz načrta za okrevanje in odpornost prejela 2 milijardi evrov, sredstva pa so bila večinoma namenjena zeleni preobrazbi pretežno podjetij.«
Sekretarka Zveze Anite Ogulin Tanja Petek je izpostavila težave, s katerimi se srečujejo družine z minimalnimi dohodki pri plačevanju stroškov za ogrevanje: Večinoma živijo v energetsko neučinkovitih stanovanjih z nizko najemnino, ki pa zahtevajo veliko višje stroške ogrevanja. »To je začaran krog, kjer družina ne zmore brez pomoči. Postavljena je pred dilemo ali plačati vse položnice in ogrevati samo eno sobo. Te psihične stiske se prenašajo tudi na otroke. Ti povedo, da so utrujeni, da se slabo učijo, da imajo vlažna oblačila in čevlje. Energetska revščina povezuje več dejavnikov, kot so socialni status družine, neučinkovita stanovanja in visoke cene energentov. Socialno ogrožene družine z dvema zaposlenima staršema ne morejo varčevati z energijo kot lahko to storijo gospodinjstva, ki niso socialno ogrožena in ki živijo v energetsko učinkovitem stanovanju.«
Kot primer dobre prakse je navedla Velenje, kjer občina in tamkajšnji center za socialno delo pomagata socialno ogroženim s subvencijo v kurilni sezoni. »Opažamo pa, da politika centrov za socialno delo pri dodelitvi izredne socialne pomoči ni poenotena; ponekod je ljudje ne morejo dobiti za nakup energentov, drugje pa je to možno, zato je treba poenotiti sistem.«

Video posnetek razprave je na voljo na našem Facebook profilu in na kanalu YouTube.